V stari Grčiji so bila glasbila razdeljena v tri glavne kategorije: strunska, pihalna in tolkalna. Strunska glasbila so imela ključno vlogo v grški glasbeni tradiciji, saj so bila pogosto uporabljena pri spremljavi pesmi, dramatizaciji in verskih obredih. Ta kategorija vključuje instrumente, kot so lira in kithara, ki so omogočali izvajanje bogatih melodij in harmonij. Pihalna glasbila, ki vključujejo instrumente kot je avlos (piščal) in siringa (panova piščal), so cenili zaradi izrazitega zvoka, ki je lahko navzel značaj, potreben za posamezno priložnost. Ta glasbila so bila pogosto uporabljena v vojaških, obrednih in ljudskih kontekstih. Tolkalna glasbila so prav tako imela pomembno vlogo pri ustvarjanju ritmičnih vzorcev ter spremljavi glasbenih nastopov. Kategorija tolkalnih instrumentov vključuje različne vrste bobnov in zvočil, ki so prispevali k bogastvu in dinamiki grške glasbene dediščine.

Strunska glasbila

Lira: Lira je bila ena izmed najpomembnejših glasbil v starogrški glasbi. Imela je 7-12 strun in se pogosto uporabljala v spremljavi pevskih izvedb ter pri pesniških in dramatičnih predstavah. Imeli so vrsto kitare, imenovano „kithara“, ki je imela več strun in se pogosto uporabljala pri religioznih obredih in umetniških predstavah.

Kítara: Stari Grki so poznali tudi kitare, vendar so se razlikovale od sodobnih. Imeli so vrsto kitare, imenovano „kithara“, ki je imela več strun in se pogosto uporabljala pri religioznih obredih in umetniških predstavah.

Barbitos: Druga vrsta lire, znana kot „barbaros“, je bila posebej priljubljena v severnih regijah Grčije. Imela je nekoliko drugačno obliko in ton, ki je bil cenjen v specifičnih kulturnih kontekstih.

Epigonion: Epigonion je bil pretežno strunski instrument, podoben harfi, ki so jo igrali s prsti ali s pomočjo trzalice. Njegov zvok je bil uporabljen pri pesnjenju in v teatralnih predstavah.

Sambuka: Sambuca je imela strune, napete preko odmevnika (želvji oklep).

Pihalna glasbila

Avlos: Grška beseda “avlos” pomeni ‘cev’. Največkrat so bile to dvojne piščali, izdelane iz lesa, slonovine ali bakra. Bile so pomemben del grške glasbene tradicije in so se uporabljali v različne namene, na primer v vojaških ter verskih sprevodih. Spremljale so tudi izvajanje elegij.

Siringa: Siringa, znana tudi kot Panova piščal, je bila preprost glasbeni instrument, sestavljen iz več naravnih cevk votlega trsa (Arundo donax ali Phragmites australis). Ustvaril naj bi jo bog Pan in imela je pomembno mesto v ljudski glasbi in mitih.

Salpinga: Salpinga je bila starogrški pihalni instrument, podobna trobenti, ki so jo uporabljali v vojaških in ceremonialnih kontekstih. Imela je preprosto ravno cev z ustnikom in je ustvarjala močan in jasen zvok.

Hidravlis: Hidravlis je bil prvi znani instrument s tipkami, ki so ga izumili v starogrški civilizaciji. Deloval je na principu vodne črpalke in cevovodov, ki so ustvarjali zvok. Danes na enak način delujejo orgle, ki za proizvajanje pritiska namesto vode uporabljajo zrak.

Tolkalna glasbila

Krotalon: Krotala so bile preproste zvočne igrače, ki so delovale na principu ritmičnega udarca. Imele so kovinske ali lesenimi ploščice, ki so se udarjale skupaj, da ustvarijo zvok.

Timpanon: enostaven boben v lesenem obodu, ki je lahko imel kraguljčke ali kovinske ploščice. Igrali so ga z roko.